Vojko Božič

Sem rekreativni kolesar s kar bogatim številom prevoženih kilometrov. Priprave na vsak projekt vzamem resno. Trening po dva ali več v skupini je tudi sprostitev po službi in prijetno druženje. Bližje kot je vsakoletni kolesarski projekt, daljše ture premagujemo predvsem v lepem vremenu. Seveda so nujni dnevi počitka in ustrezna prehrana. Najpogosteje prežvekujem testenine na različne načine. Spomnim se ture po Hrvatskem Zagorju leta 2003, ko sva se z Janezom po nasvetu starejše gospe podala preko hriba po bližnjici do manjšega kraja Klanjec. Ceste je bilo naenkrat konec. Bila sva že tako daleč, da se za nazaj po isti cesti nisva odločila. Nerad se vozim po makadamu, ampak tega tu ni bilo. Kolesa sva vzela na ramena in jo peš mahnila proti vrhu po travniku in sadovnjaku. Na vrhu so naju gostoljubni Zagorci povabili v hišo na vino svetlo rdeče barve – izabelo. Ker je za športnika izabela v obliki grozdja bolj koristna, sva iz vljudnosti spila vsak en deciliter njihove specialitete in nadaljevala pot proti domu. Kolesarjenje je idealen šport, zato si vedno znova rad postavljam nove cilje, ki so vedno dlje in ki jih želim doseči vedno hitreje.

Vojko