Dubrovnik (2005)
S kolesi do Dubrovnika in naprej
Marjan Kužnar, Martin Jecl, Miran Fajs in Janez Colnerič so v 28 urah in pol s povprečno hitrostjo 28 km/h prekolesarili 800 km od Mestinja do Herceg Novega. Prvotno so načrtovali, da v sklopu maratona Dubrovnik 2005 s kolesi pridejo le do Dubrovnika, a so se po osvojitvi cilja odločili za podaljšanje ture.
Na pot so se člani kolesarske sekcije športnega društva Mestinje odpravili v četrtek. Pred odhodom so jim srečno in varno pot zaželeli predstavniki lokalnih oblasti, sponzorjev in domačini. Šmarski župan Jože Čakš je bil posebej vesel, da se na tako zanimiv način začenjajo prireditve v počastitev letošnjega občinskega praznika. Tomi Rumpf, predstavnik krajevne skupnosti Mestinje, ni skrival zadovoljstva, da se v kraju oziroma društvih lotevajo takih podvigov, ki ime kraja ponesejo daleč naokrog. Da ambicije športnega društva niso tako majhne, je spomnil predsednik Damjan Boštjančič z napovedjo več športnih prireditev.
»Nečete stiči«
Kolesarji so s podvigom začeli točno ob 8.00 zjutraj, po petih pokih možnaristov. Prvi dan so prevozili 230 km s povprečno hitrostjo 28km/h. V Pregradi se jim je pridružil znani hrvaški kolesar Dragotin Špiljak, ki jih je s
premljal do Zagreba. Po hrvaški prestolnici jim je šofer spremljevalnega kombija Tomaž Gobec komaj sledil. Kolesarji so vozili s povprečno hitostjo 30 km/h. In ob slovesu jim je hrvaški kolega zabrusil: »Dečki, ak' budete ovako brzo vozili, nečete stiči do Dubrovnika!«
A četverica po vrnitvi z maratona priznava, da počasneje mimo gostiln, od koder je omamno dišalo po počenih odojkih, pač ni bilo mogoče voziti.
»Gremo še naprej!«
Druga etapa od Korenice do Brele je bila zaradi vremena (nekaj časa jih je pošteno pral dež) in tudi zaradi poti najtežja. A se fantje niso dali. Prevozili so 260km. Tretji dan maratona so bili na cilju. V Dubrovniku so si ogledali zgodovinsko-kulturne znamenitosti in ob
enem odločili, da pot nadaljujejo do črnogorskega mesta Herceg Novi. Na poti se jim je pridružil še nelojalni konkurent, ki jim je pomagal s starim kolesom brez zavor, z zvitimi patišči in večkrat amatersko zvarjenim okvirjem. A je kmalu omagal. Naši kolesarji pa so kolesa ustavili pri 800 km. »Čeprav bi lahko pedala vrteli vsaj do 1000 kilometrov,« so poudarili po vrnitvi.